Ja

res bom začel pisat, zbiram pogum, majkemi.

Brazilske Benetke

Vstopni brazilski žig sem v potni list dobil v brazilskih Benetkah, mestu Recife. Recife leži praktično na ekvatorju in je eno izmed mest, ki v Južni Ameriki prva vidijo sončni vzhod.

Recife je mesto, kjer bi se lahko močno spremenila zgodovina Brazilije. Si predstavljate, da bi v Braziliji govorili nizozemsko namesto portugalsko? Sam si zelo težko, trda nizozemščina in protestantska vera pač ne spadata v te geografske širine.

Ampak od leta 1580 do 1640 je bil Recife v nizozemski rokah. V teh časih se je Recife razvil v kozmopolitansko mesto, kjer je bila prva sinagoga v Južni Ameriki in tja se je preselilo mnogo judov iz Nizozemske. Po ponovni portugalski zasedbi so se ti judje preselili severneje in ustanovili Novi Amsterdam, ki ga danes poznamo pod imenom New York. V času nizozemske vladavine je v Recifeju kot guverner vladal veliki vojvoda John Maurice of Nassau, ki je bil za tiste čase zelo odprtega duha in je bil v teh krajih precej priljubljen med lokalnim prebivalstvom. Prav tako je spodbujal znanost in vpeljal mnoge infrastrukturne izboljšave. Prav tako pa je bila družba v Recifeju za tisti čas po njegovi zaslugi zgled medrasne in medverske tolerance, kar se je kasneje žal izgubilo.

Recife leži na sotočju rek Beberibe in Capibaribe, ki se kmalu za tem zlijeta v Atlantski ocean. Recife je poln otokov in mangrov, beseda Recife pa v portugalščini pomeni korale.

Včasih je bil Recife eden izmed centrov industrije sladkorja, sedaj pa je eno izmed večjih brazilskih pristanišč, razvija pa se tudi v center brazilske IT industrije.

Ker me je na letališču v Recifeju čakala prijateljica, nisem delal neke blazne raziskave glede mesta. Super, gremo na plažo, nekam v trope, kaj lepšega si lahko želim.

Ko je Airbus delal kroge nad mestom, sem zagledal ogromne stolpnice bogataške četrti Boa Viagem in si mislil, hm a tako zdaj izgledajo tropi?

Ja, tako sem spoznal, da ima vsako večje obalno mesto v Braziliji eno četrt s stolpnicami nanizanimi ob perfektni plaži po zgledu Copacabane ali Ipaneme iz Ria de Janeira.

Star del mesta je zelo očarljiv, še bolj očarljivo pa je sestrsko mesto Olinda, ki se drži Recifeja in kjer se zdi človeku, da se je čas ustavil nekaj sto let nazaj.

Na plaži Boa Viagem je ogromno znakov, da je kopanje dovoljeno le do prvih koral. Recife je znan med raziskovalci življenja morskih psov, saj so ob gradnji novega pristanišča razbili neke korale, kjer so se v preteklosti hranili morski psi. Lačne živali so se zato zelo nevarno približale obali, kjer se zato ne plava dlje od prvih koral, o kakšnem surfanju pa sploh ni niti najmanjšega govora.

Brazilske urbane plaže so nekaj najboljšega, kar se človeku pripeti v tropih. So presenetljivo čiste, predvsem pa je fascinantna ponudba vse mogoče hrane in pijače po ugodnih cenah direktno na plaži. Prideš na plažo, lokalni podjetnik s veliko stiroporasto škatlo polno pijač in kokosovih orehov, ti prinese senčnik in stol in lahko se samo usedeš ter začnes srebati Agua de coco. Ja, težko je bilo v tropih.

Pais tropical

Ravno kar sem delal ponovno selekcijo brazilskih fotk. Album prvih dveh dni Recife in Olinda lahko vidite na Flickru, kjer lahko vidite tudi prejšnji izbor fotk, ki se mi pa ne zdi najbolj posrečen.

Upam pa tudi, da mi uspe spraviti skupaj tudi kakšen zapis o Braziliji, zato naj zvesta bralca ostaneta še naprej z mano.

Hitra pošta

Brazilska pošta je dosegla nov uspeh.



Prva skupina kartic je prišla v desetih dneh, kar je za navadno pošto čisto solidno, ena kartica pa je za pot do Ljubljane rabila cela dva meseca in pol.

Nikarte tako hitro

Biometrija je zadnje čase non stop na koncu jezikov glavnih igralcev varnostnega teatra, posledično pa tudi najnovejši prodajni hit na policah podjetij, ki prodajajo varnostne rešitve.

S tem ne gre ravno hiteti, saj obstaja mnogo zelo utemeljenih pomislekov, da stvar le ni tako uporabna in predvsem niti najmanj varna.

V protest uporabi biometrije je nemški Chaos Computer Club v svoji reviji objavil prstni odtis nemškega notranjega ministra Wolfganga Schaublea, ki je znan kot eden največjih zagovornikov uporabe biometrije.

Poleg natisnjenega prstnega odtisa je reviji priložen tudi film, s katerim lahko bralci naokoli puščajo ministrov prstni odtis. V reviji priporočajo, da naj bralci ta odtis uporabljajo, kjer od njih hočejo prstni odtis.

Cela akcija je pokazala glavni problem biometrije prek prstnih odtisov: prstni odtis kot ključ ni skriven, niti ga ne moreš obdržati skritega in zato je povsem neuporaben za identifikacijo. Prav tako je akcija pokazala, kakšne so posledice, če iz baze oz. morda iz slabo ščitenih RFID potnih listov izginejo biometrični podatki s prstnim odtisom.

Pa še en dober komentar s Schneirjevega bloga, kjer sem vse to pobral:

You know, back in the 1800s it was fashionable to wear gloves to hinder the spread of disease. Now it will become fashionable to wear gloves to hinder the spread of your biometric data. I expect that hairnets (to avoid accidentally dropping your DNA) will become popular as well. Who knew Islamic women had the right idea all along?

Z biometrijo res ne gre hiteti, bi pa na tem mestu omenil še nekaj. V Sloveniji že nekaj podjetij trži biometrične sisteme kontrole dostopa, pri trženju pa seveda pozabijo omeniti, da za uvedbo le-tega potrebujete soglasje Informacijske pooblaščenke.

ni lahko

vceraj se je uradno zacel karneval. v salvadorju je vreme zakljucek prvega dne pocastilo z velicastnim nalivom.

vtisi so vrhunski, za obcutek pa en video iz lanskega leta

Za slovo od alp

Letošnja snowboard sezona je bolj borna, dosedanji izkupiček zaradi bolezni in ostalih nesreč v decembru znaša samo 4 dni. Kljub vsemu pa moram priznati, da so bili ti štirje dnevi nadvse kvalitetni.

V soboto zjutraj sem se tako ob šestih znašel v uradnem kombiju odprave rdečega prašiča. Ko sem se pred Katschberg tunelom zbudil z bolečim vratom, zaradi povsem boleče pozicije v kateri sem zaspal, sem videl cel vremenski goddamn. Padal je dež, nad vrhovi pa so se zelo hitro podile megle. Jao, kam mi gremo, zakaj nisem ostal v postelji.

V Zell Am Seeju se je skozi oblake že videl Kitzsteinhorn. Pridemo na Kaprun, bilo je še nekaj visoke oblačnosti, skozi katero se je sramežljivo prebijalo sonce. Snega ni bilo pretirano veliko, park pa lepo urejen.



Pod vrhom je bilo celo nekaj malega semi-powdra, ki je bil presenetljivo prijeten za furat. Isto tudi pod žicnicami do spodnje postaje. Bordal sem cel dan brez pavze in sem bil prav premočen. Definitivno dober dan, ki ga je začinil fantastičen sončni zahod.



V nedeljo powdra skorajda ni bilo več, ampak še vedno nadvse prijetno, le občasno preveč vetra.



Dvakrat sem tudi grdo ubrisal, enkrat sem si popraskal brado, drugič pa nategnil ramo. Aw!



Skratka, splačalo se je vstati ob pet petnajst, dostojno sem se poslovil od alp tako, da jih bom v treh napornih tednih pod brazilskim soncem zelo pogrešal.